Kot majhen otrok tiščim nos na šipo in opazujem migetajoče lučke v temi in brbotajoče morje. Domišljija mi dela v pospešenem ritmu. Istanbul je dama, lenobno ležeča na obali bosporskega morja, odeta v bizantinsko haljo, posuto z dragimi kamni, ki se lesketajo v soju sveč in odsevajo na valčkih črnega morja, ki se zliva z nočno temo. Valovi skakljajo sem in tja, zmešani od vznemirjenja, ko jih bizantinska madamme priprtih oči nonšalantno opazuje z obale.
Ta dama je vznemirljiva, igriva, zdaj modra, zdaj zapeljiva, kdaj okrutna, potem sočutna. Strastna in ljubeča, hladna in zlobna, vesela in turobna… Ob njej je nemogoče ostati ravnodušen. Tu se nekoč meša z danes in jutri, ki se neopazno prelivajo. Tam sredi morja je stolp, v katerem je umrla sultanova hči. Sultan jo je v strahu od prerokbe zaprl v stolp, a neka kača se je pritihotapila v košari s sadjem. Bosporski most drži Azijo in Evropo skupaj. Na Galati, v stolpu, kjer so nekoč bili zapori, je zdaj restavracija z razgledno teraso. Taksimski trg je vedno živahen. Po nedavnih dogodkih je na njemu vedno rezerviran parking za nekaj policijskih vozil. Ljudje hodijo vsevprek.. po 20. uri se življenje šele pričenja. Stari tramvaj, ki vozi od Galate do Taksima, nenehno zvončklja, da se mu ljudje umaknejo. Kajti tam so pločniki namenjeni mizicam, kjer se pije čaj ali kava in opazuje ljudi.
Vhodi v trgovine žarijo bodisi v soju magičnih lučk, katere turisti neutrudno kupujejo, ali pa tehnološko naprednejših LED lučk, ki osvetljujejo trgovine z mobilnimi telefoni ali vhod v supermoderne kinematografe. Kjer je večja gužva se običajno sliši glasba. Turška. Zvoki tradicionalnih glasbil in milega ženskega glasu plavajo nad reko ljudi. Sem in tja naletiš na romskega fantiča ali deklico, ki steguje roko za drobiž, oči pa švigajo sem in tja, za drugimi otroci, ki se podijo naokoli.
Navdušila me je tudi izredna prijaznost domačih ljudi, že od prvega dne. Hotel je bil nekako na pol poti med letališčem in mestom. Čisto ob morju. Od obale nas je ločila le štiripasovna avtocesta. Receptorja sem prosila za sobo z razgledom na morje. In obenem prebrala na tabli ob recepciji, da se za takšno zahtevo zaračunava 10EUR na noč dodatno. Ko sem že odprla usta, da prekličem svojo željo, mi je prijazni receptor izročil ključ od sobe in mi pomežiknil: “Običajno računamo.. a tokrat ne bomo..”.
Sledilo je raziskovanje okolice. Oziroma, najprej se je bilo treba pomučiti in prebrati ter izgovoriti nazive v turščini, ki je polna ü-jev in z-jev in nekih znakov, ki jih niti izgovoriti ne znam. Pred hotelom je stala avtobusna postaja v smeri proti letališču. Na nasprotni strani ni bilo videti ničesar. Obrnem se in grem vprašat recepcijo, kako do mesta. Predlagali so mi njihov taksi ali shuttle bus, pa mi nekako ni bilo do tega, da bi bila časovno vezana. Cesto pa se prečka tako, so rekli, da hodiš v smeri proti letališču do nadvoza, kakih 10 minut, in tam prečkaš. Ok, ni problema.
Hoditi se je dalo le med prašno bariero ob cesti in zidom gradbišlča. Prostora je bilo ravno toliko, da se je dalo prekladati nogo pred nogo. Ampak v bistvu niti ni bilo tako daleč. Z nadvoza je bilo videti naselje in mestne avtobuse, ki so vozili levo in desno. Je bilo treba tudi to raziskat. Prvi avtobus, ki je pripeljal, je vozil na Taksim. Kakih 8km oddaljen od hotela. Ni bilo kaj razmišljati, le skočiti na bus. A tam je nastal problem. Kajti plačati je bilo treba s bus kartico. Seveda se je ne da kupiti pri šoferju. A šofer je kar vozil dalje (v Londonu bi te povabili, da izstopiš in vstopiš v naslednji bus, ko napolniš svojo kartico) in nekaj čebljal po turško. Nakar je nek mladenič, ki je sedel na sprednjem sedežu vstal in pritisnil svojo kartico ob stroj. Bipnilo je in moja karta je bila plačana. Fantu sem dala drobiž za karto in se mu zahvalila.
Na Galati je prijetno pihljalo. Temperatura je bila ravno pravšnja, da ni bilo treba nositi jakne. Tržnica je delala tudi zvečer in sveže ribe raznih velikosti, oblik in barv so se hladile na kupih ledu. Ob cesti so bili razvrščeni mali štandki – velik pladenj na preprostem stojalu – s školjkami na ledu in kupi limon. Videla sme, da se mimoidoči sem in tja ustavijo, plačajo svoj kovanec, vzamejo nekaj školjk, eno za drugo, jih odprejo, pokapljajo z limono in poskrajo z lupine. Obem so kimali z glavo in klepetali z drugimi srkalci školjk, tako da je bilo to skoraj kot neko družabno srečanje.
Pasla sem oči na hrani v raznih restavracijah in želodec me je opozoril, da niso samo oči lačne.Premamila me je restavracija Konak, kjer so imeli hrano na žaru. Pa tudi solate, baklave in druge dobrote. Očitno svojo ponudbo tako cenijo, da zaračunajo dvojno. Najbrž tudi zato, ker gostje ne pridejo še drugič. Videti je bilo, da je ta restavracija past za turiste. Potem pa je počasi napočil čas za spanje in treba se je bilo odpraviti nazaj v hotel. Za popotnico je bilo treba spiti pravo turško kavo in spakirati paket baklav. In potem poiskati skrito avtobusno postajo ter kupiti Istanbulcard.
Avtobus je cikcakal po starem delu mesta, pa potem po nekem drugem območju, kjer je bilo zelo zanimivo opazovati življenje ljudi, kjer ni turistov. Ob cesti so bile pekarne, kavarne, burekarne. Starčki so igrali tabli in vrteli koboloje. Na avtobusu so moški vstajali ženskam, ne glede na to, ali je stara, mlada, noseča, zdrava ali bolna. Vstajali so starejšim, brez kakršnega koli problema (niso zalepili oči na telefonski ekran in zamašili ušesa s slušalkami).
Naslednje jutro je bilo treba paziti, da se ne prespi zajtrka. Prostor ob recepciji je bil zlato osvetljen od jutranjega sonca in v daljavi so se lesketali valčki. Tovorne ladje so kot debele, lene race tromo sedele na gladini, med njimi pa so vsake toliko hitrejši čolni zarezali v morje in povzročili dodatne lesketajoče se valčke. Ob jedilnici je mirno spal napolnjen bazen obdan s kadilskimi mizami. Kadilci so posedali tudi po nizkem zidku v katerem je bilo zasajeno cvetje in se pogovarjali, kot da so stari znanci. Nekateri so brali časopise in na ekranu so se vrtele novice o izginulem avionu.
Zajtrk je bil samopostrežen in izredno lepo razstavljen. Sveža solata posuta s koščki ledu, dišeča menta in limone so dišali na daleč. Na voljo je bil kruh za toast, pa rjavi, polnozrnati in manjši sladki kruhki s sezamom, croissanti in podobne reči. Tu so bile tudi grelne posode z jajčki na oko, omeletami, krompirjem iz peči… Resnično, težko sem se odločila kaj bi jedla. Na koncu so me premamili džemi… vrtničin, višnjev, marelični, jagodov.. drugačni, kot sem jih vajena pri nas. Ti so bili bolj podobni nekakšnim sirupom gostote medu, s koščki sadja ali vrtničnih listkov. A vsi odlični.
Po krajšem prebavljanju je bil spet čas za raziskovanje. Z okna sem opazila, da ob obali tudi vozijo lokalni avtobusi v smeri mesta in padla je odločitev, da se cesto poskusi prečkati na drugi strani. Po 10minutnem preskakovanju raznih ovir med bariero in ograjo gradbišča se pride v bolj civilizacijsko poseljeno področje. Nad cesto je stal most, ki se je na drugi strani spustil v obmorski park, ki se je razstezal čisto do centra mesta. Prec za mostom pa je bila tudi avtobusna postaja. Vožnja v center je trajala precej manj.
Strateški plan je narekoval obisk palače Topkapi, kjer se skrivajo mnoge krasote in zakladi nekdanjih sultanov. In ne samo to, menda je tam tudi odtis stopala preroka Mohameda ter njegova plašč in meč. Vsekakor vredno ogleda. Ob palači je bil tudi park, ki je vabil s svojim mirom, vodometi in veselo vriskajočimi otročiči, ki so se podili sem in tja pod skrbnimi pogledi svojih staršev. Na klopcah so sedeli parčki, sedeč tesno skupaj v objemu ali držeč se za roke. Bilo je nekako prijetno, romantično, saj pretirano izkazovanje strasti in pohote ni ravno odobravano v islamskih deželah, kvečjemu strogo prepovedano. Vendar v bolj evropeiziranem Istanbulu pari nimajo težav z izkazovanjem nežnosti na javnih mestih in meni so se zdeli ti parčki na klopcah izredno lepi in so izžarevali skoraj neko otroško naivnost.
Mikal je tudi arheološki muzej na področju palače, a odločitev, kaj pogledati prvo, ni bila lahka. Zelenico pred vhodom v palačo so okupirali turisti iz vseh koncev in krajev sveta. Izvedela sem tudi, da je 21. marec novega leta dan ali Narwoz (upam, da sem prav zapisala). In to se mi je zdelo imenitno. Menda je to še prastaro novo leto, ki se prične v času pomladnega solsticija, v astrološkem znaku Ovna. Nekako se zdi to novo leto bolj naravno… novi začetek, novo življenje se prebuja v naravi, nov krog vesoljskega plesa planetov… Nov astrološki krog. Ja, nekako ga je bilo čutiti nekje globoko v genih…
Dolga vrsta čakajočih me ni ravno okuražila za obisk palače, predvidevala sem tudi, da bo notri prav tako vse nagužvano in ker imam rahlo paranojo, ko sem sredi množice ljudi, sem najprej odšla pregledat trgovino s spominki, prelistala knjige-vodiče o palači, videla kaj je notri in prelistala čudovito knjigo o umetelno obarvanih keramičnih ploščicah v palači (ob pomoči izredno prijazne prodajalke, ki mi je razložila vse o sami knjigi, slikah in objektih iz knjige). Potem sem (spet) ugotovila, da imam izredno drag okus, kajti vse, kar mi je bilo v trgovini resnično všeč, ni stalo manj od 500EUR. Vključno z umetniško knjigo (na roke tiskano), svilenimi rutami s potiskom vzorcev s ploščic, in zelo preproste ogrlice (na prvi pogled). Prodajalka mi je tudi povedala, da je za ogled palače potrebno dobre 3 ure. Skupaj z enournim čakanjem v vrsti za nakup kart se mi je zdelo škoda zapraviti večji del tako lepega, sončnega dneva in sem se z rahlim obžalovanjem in knjigo o palači odpravila ven.
Malo sem poškljocala s telefonom in se odpravila skozi vrata na trg, kjer se pride do slavne Aye Sofie, nekdanje cerkve, ki so jo predelali v mošejo. Nasproti Aye Sofie je Modra Mošeja, tako poimenovana zaradi neštetih modro obarvanih ploščic, s katerimi je obdana. Povsod je mrgolelo ljudi kot v mravljišču, sonce je prijetno grelo in vetrič je prijetno pihljal. Po zraku je plaval dim in vonj po pečenih kostanjih in koruzi, ob strani je nek fantič v globokem pladnju mešal raznobarvno pasto (nekaj iz sladkorja obarvano z živimi barvami, česar ne bi privoščila nobenemu otroku, ki želi obdržati zobe v dlesnih). A izgledalo je zabavno in zanimivo. Treba je bilo nekaj spiti in ob strani je bil prijeten kafič z ravno prav sonca in sence. Odločila sem se za ayran (osoljen tekoči jogurt) in natakarja prosila še za par rezin limone. Nejeverno je zmajal z glavo, ko sem mu povedala, da mislim limonin sok dodati svoji pijači, a mi je ustregel. Sedeč v kafiču sem opazila, da sem pravzaprav pred Hamamom oz. kopališčem.
Tudi to je bilo historično, a ga je sultanova žena (edina ženska, ki je imela čast postati sultanova žena – eh?) dala zapreti. Kupolaste strehe s steklenimi “balončki” so pokrivale dokaj luksuzno kopališče (če sem sodila po videu na zidu ob vhodu). Na eni strani so vstopali moški in na drugi strani stavbe ženske. Priznam, da me je kar mikalo, saj si notri lahko dobil masažo, savno, bazen, ležanje na toplem, vlažnem podiju, medtem ko ti turške krasotice igrajo na lutnje in druge instrumente… No, vsaj tako je bilo na videu… osebne izkušnje pač nimam.
Iz stolpov ob mošejah se je oglasil klic na molitev. Trg se je malo izpraznil in čez čas spet napolnil. Sledil je pohod po velikem bazarju, barantanje za stvari, ki jih sploh nočeš kupiti in navidezno prijateljevanje z večno prijaznimi trgovci. Občudovala sem obokane hodnike pazarja in ob strani opazila tablico o izredo starem karavanseraju iz 16. stoletja. To je malo notranje dvorišče, z vodnjakom na sredini in vhodi v trgovinice pod balkoni. Na zgornjih nadstropjih so bile sobe za prenočevanje, na dvorišču pa so potujoči trgovci lahko parkirali svoje osle in kamele, si privoščili počitek, izmenjali novice, kaj malega pojedli in pokadili kako nargilo. Ob vhodu v karavanseraj je tudi micena kuhalnica kave, obložena z malimi šalicami in kozarčki za čaj. Tam je nek starček kuhal kavo, ob njem pa so stali mladeniči, ki so hitro polnili viseče pladnje in jih raznašali naokrog po bazarju trgovcem.
Ustavila sem se v trgovinici, ki je prodajala vse v zvezi s turško kavo. Imeli so tudi medeninaste mline za kavo, katere je še uporabljala moja babica. In čudovite, umetelno oblikovane bakrene džezve. Ena mi je bila prav posebej všeč.
“Samo zate, 110 lir,” mi je zaupljivo šepnil prodajalec in mi potisnil džezvo v roke. Niti slučajno nisem imela toliko pri sebi in preračunala sem, da je to okoli 40EUR. Za nekaj, kar v Londonu dobim na vsakem vogalu za 5GBP ali morda 7GBP. Niti pod razno. Odkimala sem.
“Ok, če ne boš razglašala okoli, ti dam za 90.”
“Nimam,” sem skomignila.
“Koliko pa imaš?”
“Premalo.”
“Poslušaj,” mi je z roko zarotniško pomahal, naj pridem bliže in z očmi švigal proti vratom, kjer je bojda stal lastnik trgovine. “Daj mi 75 in nosi…”
“Nimam niti toliko,” sem mu prijazno odgovorila. “Pridem jutri in bom vzela več denarja. Res hvala za prijaznost.” In sem šla ven. Po nekaj minutah, ko sem bila že v drugem hodniku, me nekdo pograbi za roko.
“Pridi, nekaj imam zate, pridi!”
Skomignila sem in odšla za njim. Dejansko nisem imela prav veliko denarja pri sebi, tako da me ni skrbelo, da bi mi kaj prodal. Pokazal mi je malo manjšo, a podobno oblikovano džezvo, jo zavil v papir in vrečko in mi jo potisnil v roke: “Ej, resno tvegam zate zdaj, ampak če imaš 30 lir, nosi.”
Na hitro sem preračunala, da je to približno 10EUR in pristala. Toliko bi dobila tudi v Londonu, a tisto navadno, bakreno. Ne tako okrašeno. Vsekakor je bil popust precejšen, celih 80 turških lir (cca 30EUR). Ostalo mi je le še za kavo.
Zadišala mi je ob izhodu iz obokanega bazarja in nemški turisti v kavarnici so me prepričali, da je kava tu izredno dobra. Hvaležni mladenič, ki je tam delal se jim je prijazno zahvalil in me posedel za lepo mizico s pogledom na ulico in prodajalno “magičnih lučk”. Kava je bila res dobra, a malček vodena za moje pojme, kakor koli že, vzdušje je bilo strašansko prijetno in prepustila sem se uživanciji ob vonju turške kave.
Na poti proti morju je pred mano hodil možak, očitno ulični čistilec čevljev. V roki je držal tipično medeninasto škatlo z naslonom za čevelj in obdano s krtačami. Ena mu je padla na cesto, česar ni opazil. Pobrala sem jo in mu jo odnesla, za kar se mi je želel zahvaliti z loščenjem mojih prašnih superg. Nisem bila prepričana, da bi jim to koristilo, zato sem se mu zahvalila (on se je meni še bolj strastno zahvaljeval za povrnjeno orodje) in se odpravila proti morju.
Prečkala sem most, kjer so eden ob drugem stali ribiči, brez ozira, da lahko s kakim zamahom svoje palice “ujamejo” tudi kakega mimoidočega, ki se sprehaja za njihovim hrbtom. Ali pa celo kako skodelico kave doli iz “podmostnih” kavarn. Ujete ribe so hranili v lavorjih z morsko vodo, kamor so tudi pripeli ceno. Bolj sveže ribe skorajda ne moreš kupiti.
Po krajšem sprehodu po Taksimu je bilo treba kupiti malček vina za v hotel. In v trgovini se je bilo treba zaklepetati tudi z iranskim prodajalcem, ki je “navijal” za iranske pesnike, čeprav občuduje mojstra Rumija. Omenil je tudi plešoče derviše in takoj sem se odločila, da jih želim videti. To srečo sem imela naslednji dan. Vsako soboto imajo derviši iz reda Mevlevi (če sem prav razumela) prikaz svojega rituala Sema v čudoviti dvoranici na istanbulski železniški postaji. Prijazni prodajalec kart me je obravnaval kot študentko in tako sem tudi karto plačala ceneje.
V dvorani so nam postregli z odličnim, malo kislim, turškim čajem, ki je prav prijal. Potem so prišli glasbeniki s svojimi instrumenti in čast sem imela občudovati zanesenost in prekrasno petje pevca z nekakšno lutnjo. Za tem so prišli štirje derviši, z visokimi kapami v belih oblekah, ogrnjeni s črnim plaščem. Eden od njih je na tla položil jagnječjo kožo, potem pa so eden za drugim hodili do te kože, se ji priklonili in se pričeli počasi, hipnotično vrteti. Izraz na njihovih obrazih, vrteča se bela krila, privzdignjene roke, so bili tako lepi, da sem dobila solze v oči. Več o ritualu in Derviših sem zapisala spodaj.
Očarana sem se odpravila nazaj v hotel z obalnim avtobusom, zopet pritiskajoč nos na šipo. Istanbul se je lesketal na temnem horizontu, na treh obalah.
Novo sončno jutro in zopet odličen zajtrk. Tokratna odločitev je bila obisk kakih modernejših nakupovalnih centrov, ki so se nahajali precej dlje od centra Istanbula. Malce sem bila počasna in sem se motovilila, uživala pod močnim hotelskim tušem in občudovala ladjice na morju pod mojim oknom. Začudena sem opazila, da so med mojim zajtrkovanjem okrasili avtocesto. Med obcestnimi svetilkami so visele vrvi polne rdečih, belih, rumenih, zelenih zastavic, malo dlje pa je z mosta plapolal ogromen obraz nekega brkača. Dojela sem, da imajo najbrž nekaj v zvezi z volitvami. Nič zato, naj se zabavajo. A kar me je čakalo malček kasneje, me je kar presenetilo.
Cesta v Istanbul je bila zaprta, iz centra je vozil le redek avtomobil. Avtobusov seveda ni bilo. Po krajši hoji sem želela na avtobus, ki je cikcakal po mestu, a tudi ti niso vozili. Le neki manjši avtobuski (max. 20 ljudi) so švigai sem in tja, a noben se ni ustavil na postaji. Sprehodila sem se proti notranjosti naselja in uspela vstopiti. Po ulicah je mrgolelo ljudi. Večina jih je nosila v kito spleteni trak okoli čela, v zeleni, rumeni in rdeči barvi. V rokah so nosili zastavice istih barv in mnogi so bili oblečeni v bolj tradicionalna oblačila. Predvsem ženske so izgledale izredno lepo v raznobarvnih oblekah. Izvedela sem, da so to pripadniki kurdske stranke. Še nedavno so bili Kurdi preganjani in niso imeli skoraj nobenih pravic. Pred časom bi jih za kaj takega (“navijanje” za svojo stranko v javnosti) lahko celo ustrelili. A odkar so v Kurdistanu v Iraku našli zalogo nafte, ki jo prodajajo Turčiji, so se odnosi do Kurdov precej izboljšali.
Gužva je bila tolikšna in prometni kaos neverjeten. Da smo se sploh približali mestu (običajna vožnja cca 20min), smo potrebovali uro in pol. Ob starem obzidju sem upala, da bomo lahko izstopili in peš odšli v center, a se je avtobus obrnil in se vračal nazaj po isti cesti, nato nekam zavil. Vozili smo med nekimi zanikrnimi garažami, po prašni cesti brez asfalta, nekje bogu za hrbtom. Končno je avtobus ustavil na nekem prašnem parkirišču in vsi so izstopili. Tudi jaz.. in sledila množici. Čez čas sem dojela, da sem v bližini tramvaj-metro postaje, ki je vozil v center. Ujela sem tudi Metro in si oddahnila.
Precej prekmalu, kot sem ugotovila po kratkem času. Čim je metro prišel do centra mesta (tu je vozil kot tramvaj, po tirnicah na cesti), smo se ustavili vsakih nekaj minut in se potem nismo premaknili vsaj 15 minut. Po tirnicah so mrgolele množice ljudi in mi smo se premikali po polžje. Vsake toliko je šofer izstopil, se pozanimal, kaj se dogaja, prišel nazaj in nas obvestil (v turščini, ki je nisem razumela). Malo bliže mestu sem že prepoznavala določene stavbe iz prejšnjih potovanj z mestnim avtobusom in zdelo se mi je, da bi lakho izstopila. Pa sem še kar ostala. Mošeja ob tramvaju je pričela klicati na molitev in šofer je preko zvočnika rekel, naj kar gredo molit in potem pridejo nazaj, saj se še kar nekaj časa ne bomo premaknili, in če že, le za nekaj metrov. Končno sem izstopila in pričela slediti množici, ki je hodila proti mestu. Postala sem lačna (od zajtrka sem potovala in jedla nič!), tako da sem se ustavila v obcestni burekarni, naročila porcijo bureka in ayran (njam kombinacija), ter se nato odpravila naprej.
Začuda je bil center mesta bližje, kot sem si predstavljala. In bolj prazen kot okolica. Verjetno zato, ker so bile glavne ceste zaprte in edina pot domov za večino ljudi je bila prav tista tramvaj postaja, s katere sem prispela v mesto. Ogromna množica ljudi se je veselo čebljajoč valila v smeri iz mesta.
Istanbul se je prebujal v večer. Po ulicah so mrgoleli turisti, ob barih in restavracijah so stali “prijatelji”, ki so te prijazno vabili na večerjo v svoj lokal.T Tržnica je bila še vedno odprta. Noge sem si spočila sedeč na trgu pred Modro mošejo in uživala v razgledu. Potem pa sem se brez težav odpravila nazaj v hotel, z obalnim avtobusom, ki je ob tem času že pričel voziti.
Naslednji dan je bilo treba nazaj v London. Istanbul se me je dotaknil, očaral in zapeljal. Čutila sem ga nekako v krvi, nekje v genskem zapisu…. Vsekakor se bom še vrnila. Večkrat.
SUFIZM IN DERVIŠI
(povzeto s spletne strani Istanbulski vrteči se derviši: http://www.istanbulwhirlingdervishes.com/Whirling-Dervishe.html in Wikipedie)
Sufizm je mistična veja islama, ki mene osebno bolj spominja na kak budizem. Sufizm izvira iz Qur’ana in se osredotoča na ljubezen, strpnost, čaščenje Boga, razvoj družbe in osebni razvoj skozi samodisciplino in odgovornost. Sufijev način življenja je ljubiti in služiti ljudstvu, opustiti ego in vse iluzije, da bi dosegel zrelost in perfektnost, končno pa tudi Allaha, Resničnega, Pravičnega.
Red vrtečih se dervišev je le eden od sufijske tradicije in ritual, ki ga izvajajo, simbolizira njihove vrednote v srcih in umu milijonov po vsem svetu. Red je bil osnovan v 13. stoletju v mestu Konya, po inspiraciji islamskega jurista, teologa in poeta iz Perzije Jalaludina Rumija. Praksa vrtenja je oblika “dhikra” (čaščenje Boga) in del Sema rituala. Leta 2005 je UNESCO razglasil Mevlevi Sema Ceremonijo v Turčiji kot Mojstrovino ustnega izročila človeštva. Mevlevijev red vrtečih se dervišev je bil zelo razprostranjen v času otomanskega imperija in se je razširil na Balkan, v Sirijo, Libanon, Egipt in Palestino. Bosenski pisatelj Meša Selimović je napisal knjigo o derviših v Sarajevu z naslovom Derviš i smrt. Septembra 1925 je Atatürk prepovedal Mevlevi red vrtečih se dervišev v Turčiji, ki je tako postal nezakonit. Derviši so prakticirali Semo na skrivaj, in kljub temu, da so postali turistična atrakcija, so v Turčiji še vedno prepovedani kot verska veja islama.
SEMA RITUAL
Izvor Seme pripisujejo Rumiju, v čigaršnjem imenu je bil osnovan red vrtečih se dervišev. Zgodba o nastanku Seme pravi, da je Rumi hodil po tržnici, ko je zaslišal ritmično nabijanje kladiv izdelovalcev tolčenega zlata. Zvenelo mu je kot besede čaščenja boga (la elaha ella’llah), kar pomeni, da ni boga kot je Allah. Napolnila ga je neverjetna sreča in iztegnil je roke in se pričel vrteti v krogu.
Sama ritual so izvajali v samahani (ritualna dvorana) po natančno predpisani skripti, po kateri se derviši vrtijo v krogu okoli sheika, ki je edini, ki se vrti na mestu, okoli svoje osi. Vrtenje je vedno na levi nogi. Derviši so oblečeni v belo haljo (tennura), ki simbolizira smrt, široko črno ogrinjalo (hirka), ki simbolizira grob in visoko rjavo kapo (kulah ali sikke), ki simbolizira nagrobni kamen. Ritual ima štiri dele, ki imajo vsak svoj pomen.
Naat in Taksim – Naat je pričetek ceremonije, kjer solo pevec poje slavo islamskega preroka Mohameda. Prvi del se konča s Taksimom, ki je improvizacija v ritmu, z ney flavto, ki simbolizira našo odvojenost od Boga.
Devr-i Veled – Derviši se priklonijo eden drugemu in v procesiji hodijo okoli dvorane. Priklon predstavlja sprejemanje božjega diha, ki je bil vdahnjen v vsakega od nas. Ko opravijo pohod okoli dvorane pokleknejo in slečejo črna ogrinjala.
Štirje Salami – To je osrednji del Same. Štirje derviši ali samazeni predstavljajo mesec in se vrtijo po zunanjem krogu okoli Sheikha, ki predstavlja sonce. Derviši se vrtijo na levi nogi medtem ko je njihova desna roka dvignjena navzgor, z dlanjo obrnjeno proti nebu, leva dlan pa je obrnjena proti tlem. Štirje salami predstavljajo duhovno pot po kateri hodi vsak vernik. Prvi salam predstavlja prepoznavanje Boga, drugi salam je prepoznavanje obstoja v svoji edinosti, tretji salam predstavlja ekstazo popolnega predanja in četrti, kjer se Sheikh pridruži plesu, simbolizira mir v srcu po združenju z božanskim. Sledi zaključni Taksim.
Zaključna molitev – Četrti del rituala je recitacija iz Qu’rana in Sheikhova molitev, s čimer se Sama zaključi.
I'M BLOGGING IT... 