A veš kaj je lepota? Pa ne mislim na tisto, ustvarjeno od narave, niti ne photoshopiranih, s silikonom obloženih lepotic, ali steroidno mišičastih modelov z naslovnih strani revij.  Mislim na tisto lepoto, ki jo je zmožen ustvariti človek, s svojimi rokami.

Tista lepota, ki ti vzame dih in dlje ko gledaš, več detajlov opažaš. Vse bolj se čudiš, kako je to možno… Koliko časa so porabili, kako so to ustvarili pred stoletji, tisočletji… brez računalnikov, laserjev, strojev in robotov. Od kod jim domišljija, potrpljenje. In potem ugotoviš, da je taisti mojster izdelal več podobnih mojstrovin.

Danes sem si ogledala razstavo izdelkov iz severnega Iraka (pa tudi Irana). Osrednji predmet je bila torbica, izdelana iz medenine in umetelno okrašena s srebrom in zlatom, vdelanim v podlogo, da je bilo videti od daleč, kot da je tekstil. V rondulah (okroglih okvirčkih) so bile scene iz grajskega življenja in na vrhu cela scena s služabniki, ki kralju (sin ali vnuk zloglasnega Džingis Kana) in njegovi ženi nalivajo pijačo. In tam, tik ob kraljici je sluga, kateremu je čez ramo obešena torbica.

Potem sem si ogledala skice in razlage, pa tudi slike iz knjig in povsod, kjer je bil kralj ali kraljica oz. kaka visoka dama, je bil zraven vsaj en služabnik, oz. služabnica, ki je nosila torbo. Domnevajo, da je bila v torbi kozmetika in priročni predmeti, brez katere se visoka dama ni mogla prikazati v družbi.

Cela razstava se je vrtela okoli scene na vrhu torbice. Razstavili so čudovito steklenico za vodo, okrašeno z miniaturnimi okraski, ki je prikazna na sceni. Tudi kitajski stolček, na katerem po turško sedi “ta glavni”. Kozarec z napol prosojnimi zlatimi ribicami na steklu, ki najbrž “oživijo”, ko v kozarec naliješ vodo in ga malo vrtiš v rokah. Tam je bilo tudi umetelno izdelano ogledalo, pa neka torbica, verjetno za pečate. Na drugi strani so bili srebrni vrči, peresnica, dišavne krogle, v katero so dali kadečo se dišavo in to kroglo potem kotalili okoli.

Najprej sem si prebrala vse tekste na stenah in ogledala vse predmete okoli, na koncu pa sem se lotila opazovanja torbice. Bolj kot sem buljila vanjo, bolj sem bila očarana nad mojstrskim delom, natančno izdelanimi detajli.. in še zdaj, ko to pišem (opolnoči), si nisem opomogla.

Malček je pomagalo, da so bile zraven tudi druge razstave, kjer sem se v živo srečala s slikarji, o katerih sem poslušala še v šoli: Picasso, Cezanne, Manet, Mone, Breugel… renesančne slike in poročne skrinje, pohištvo in predmeti.. precej nenavadni prikazi scen iz svetega pisma (na eni sliki je Magdalena izgledala kot “Cousin It” – vsa prekrita z lasmi, a njen obraz je bil bolj moški kot ženski). Slika je visela v samostanu za spreobrnjene prostitutke… hmm..

Očarali so me tudi razne risbe in slike pejzažev, pa fauvisti, srednjeveška umetnost in v pritličju, med srednjeveškimi predmeti in slikami, spet srečam umetnine Al-Maswlija… Mojstra iz Mosula v Iraku. Mestu, znanem po svojih kovinskih umetninah in mojstrovinah.

Če boste do 18. maja v Londonu, vam toplo priporočam ogled, tako stavbe imenovane Sommerset House, kot tudi galerije Courtaluld v tej stavbi. Vstopnice so samo 6GBP in verjemite, da se splača. Spodaj je link na YouTube, kjer kuratorka pove malo več o razstavi in tej čudoviti torbici.

Court & Craft Exhibition, The Courtauld Gallery, Sommerset House.